V luči aktualnih slovensko-hrvaških odnosov
02.08.2015

Pirangate je več kot nedolžna afera, ki je sicer na mah odkrila pomanjkljivosti večplastnega sistema slovenske zunanje politike – s političnega, diplomatskega in strokovnega vidika predstavlja nedopustni fiasko, ki je v posmeh mednarodne javnosti.

Po drugi strani pa je razumljivo, da je telefonski klepet dveh »nerodnežev« postal prvovrstni politični škandal; glede na čas pred decembrskimi volitvami mora biti hrvaška politika pripravljena na morebitni neuspeh. Nenazadnje se Hrvaška že nekaj časa na različne načine trudi izpodbijati legitimnost arbitražnega postopka.

Sporazum o arbitraži je bil podpisan pod pritiskom, bil je pogoj za vstop Hrvaške v Evropsko unijo, botrovala mu je bruseljska birokracija. In Slovenija je prijazno klonila. Pri sporazumu o arbitraži gre za tako imenovano popolno arbitražo, to je, stalno arbitražno sodišče mora dokončno razsoditi o poteku meje, odločitev je za obe strani zavezujoča, pri čemer ne razsoja po ustaljenih pravilih mednarodnega prava, marveč upošteva načelo ex equo et bono, po domače po načelu pravičnosti. Za sporazum velja, kot velja za sleherno pogodbo, načelo pacta sunt servanda, pogodbe je treba spoštovati, in to načelo velja tudi za samo arbitražno sodišče, ki postopek mora speljati do konca.

Zagreb, kot je sedaj jasno, odločitve arbitražnega sodišča ne bo spoštoval. Kakšen bo konec in kakšni bodo odnosi med državama po sprejeti odločitvi?

Predsednik Pozitivne Slovenije je jasen: »Zadeva se bo v vsakem primeru končala slabo.«

Sicer pa si lahko več o njegovem pogledu na aktualne dogodke preberete v zadnjem njegovem intervjuju za hrvaški Jutranji list.

Vse informacije o PS na enem mestu.
Naročite se, enostavno je