BLOG Marjana Sedmaka: Zakaj kandidiram
12.05.2014
Kandidat na listi PS za volitve v Evropski parlement in predsednik Pozitivnih Seniorjev Marjan Sedmak v tokratnem blogu o medgeneracij solidarnostih in svoji odločitvi za kandidaturo.

Edina stalnica človeške družbe, ki se ji ni moč izogniti, so spremembe. Tudi demografske. Ko je govora o starosti, generacijah in njihovih značilnostih, prevladujejo klišeji. Med njimi zlasti takšni, ki jih življenje vsak dan na novo razvrednoti.

Petnajst let je že tega, kar sem se kot »mlad upokojenec« začel ukvarjati s seniorskimi organizacijami. Tako se človeku zgodi na prijazno prigovarjanje v slogu: Dva, trije sestanki na leto, nič več. Iz tega se je prej kot v letu dni izcimilo prostovoljsko delo, ki zahteva zaokroženih osem ur dela na dan, včasih tudi več. Pa samohvalo in jadikovanje na stran, kajti drugi del ravnokar omenjenega prigovarjanja se namreč glasi čisto po molierovsko: Sam si tako hotel, George Dandin (George Dandin ou Le mari confondue).

Stvar je postala izziv, ko smo odkrili demografijo, starajočo se oziroma dolgoživo družbo ter kup stvari, povezanih z demografskimi spremembami. Demografe je treba sicer obravnavati cum grano salis.Ppred dobrima dvema stoletjema, leta 1798, je Thomas Robert Malthus s projekcijo naraščanja prebivalstva Veliki Britaniji napovedal dolgoročno pomanjkanje hrane, lakoto in množično umiranje. Danes v Združenem kraljestvu umirajo prej zaradi debelosti kot zaradi lakote.

Čeprav sega razmišljanje o družbi in njenem staranju še v obdobje pred koncem dvajsetega stoletja (World Assembly on Ageing, 1982, Vienna International Plan of Action on Ageing; sledil je, prav tako pod okriljem Generalne skupščine ZN, Second World Assembly on Ageing z novim akcijskim načrtom), pa je odkrivanje starajoče se družbe – osebno dajem prednost izrazu dolgoživa družba –  za širšo javnost postalo zanimivo šele okoli leta 2004, ko je eden od izdajateljev Frankfurter Allgemeine Zeitung, Frank Schirrmacher, leta 2004 objavil delo z naslovom Das Methusalem-Komplott, Zarota metuzalemov. V njej je že znana demografska dejstva povezal v podobo demografske katastrofe: nizka stopnja rodnosti na eni strani in družba, v kateri bodo prevladovali osiveli starčki, na drugi. Skratka, demografska katastrofa. Delo je sprožilo silovite polemike in je bilo v kratkem času prevedeno v štirinajst jezikov.

Kajpada se je delo še zlasti ukvarjalo z industrijskimi družbami, torej tudi z Evropo in EU. Nam, ki smo v strukturi evropskih seniorskih povezav že lezli proti vrhu, je jemalo sapo. Ko smo se že sprijaznili z dejstvom, da so nas industrijske družbe, socialistične in kapitalistične, pospravile v predalček, namenjen tistim, ki so tri ali štiri desetletja garali, bodisi za svetlo prihodnost ali za kapital, in ki naj zdaj v miru počakajo, da jih dohiti blaga smrt, smo zdaj postali breme družbe. Malomorgen, smo rekli, mi smo svoje družbi dali in ne gremo na smetišče zgodovine. Potem je nekomu, morda je bil celo iz Evropske komisije, kapnilo, da se katastrofa ne bo zgodila že jutri, in govoriti smo začeli o »oknu«, časovnem namreč. To okno se je tako odprlo okoli leta 2005. Skozi okno smo v naslednjih dvanajstih mesecih odkrili »izziv«, ko naj bi z novim pogledom na starejšo generacijo v njej odkrilo priložnost, vir moči in enakopravnega udeleženca v vseh družbenih procesih. In kakšen je dosedanji rezultat tega procesa (samo)spoznavanja:

Prvič, tri generacije (tista, ki se z učenjem na delo pripravlja, tista, ki dela, in tista, ki je delala) ne živijo v ločenih predalčkih. Interakcija med njimi je živa, vsakodnevna in oplajajoča, le da je statistika (post)industrijske družbe ne zajema. Delo dedkov in babic, brez katerega bi bil marsikateri delovni proces ohromljen, da o deležu prostovoljskega dela v družbi niti ne govorim, podatki o BDP ne zajemajo. In drugič, v vseh industrijsko razvitih družbah je materialni transfer od starejših k mlajšim generacijam bistveno močnejši kot transfer v obratno smer (po tem se industrijska družba razlikuje od ruralne).

Facit: medgeneracijska solidarnost, medsebojna odvisnost generacij sta dejstvo, če ga hočemo videti ali ne. Sta tudi rešitev in edina pot za reševanje vseh problemov, ki nastajajo zaradi dolgoživosti – in dolgoživost je lepa reč! – evropskih družb. In Evropski parlament je brez dvoma inštitucija, ki lahko olajša hojo po tej poti v 21. stoletje.

 

 

Vse informacije o PS na enem mestu.
Naročite se, enostavno je