Marjan Sedmak
BLOG | Marjan Sedmak
Strah blodi po Evropi – strah etike
15.01.2014
Politiki, poslovneži in elite nasploh so že dolgo brez kredibilnosti; kriza, afere in veliki korupcijski škandali so naredili svoje. Koncerni in finančna industrija, ki jih je pravosodje – pri čemer pregon gospodarskega kriminala vedno zaostaja za iznajdljivostjo belih ovratnikov – zalotilo s prsti v marmeladi, na obeh straneh Atlantika plačujejo milijardne kazni. In ker jih nekaj kazni še čaka, imajo pod vzglavnikom še nekaj milijard dolarjev ali evrov prihrankov v ta namen. Samo Deutsche Bank je morala v ZDA plačati odškodnino v višini 1,4 milijarde evrov zaradi goljufivih manipulacij z vrednostnimi papirji, pol tolikšno vsoto ji je naložilo tudi sodišče v Münchnu, še dve milijardi evrov pa ima banka v rezervi za kazni ali odškodnine, ki jo še čakajo. Tudi Siemens je v valu sodnih postopkov – podkupovanje! - že ob dve milijardi evrov. In vrsta je še dolga, tudi v Evropi. Ne gre za drobižek, delničarji niso najbolj srečni in pritiski na vodstva koncernov naraščajo.


Pri tem pa ne gre samo za denar, gre tudi in morda predvsem za sloves. In kako se odzivajo elite, živeče v svetu, v katerem vladajo dejstva, podatki in številke? Elite, ki so prehodile dolgo pot šolanja, ki jim ni dalo nikakršnih etičnih meril? Na obeh straneh Atlantika imajo visoko konjunkturo predavatelji, ki poslovnemu svetu posredujejo etična načela, vrednote. Po ZRN so se, povsem v duhu sporočil novega papeža, aktivirale cerkvene ustanove. Po Zvonovih in drugih nečednostih ima slovenska cerkev malo možnosti za to, da prevzame takšno vlogo. Na fakultetah se je pojavila vrsta kateder, ki posredujejo poslovno etiko. Povpraševanje, ki naj bi ponazorilo spremembe v indeksu vrednot v letih med 2009 in 2012, razkriva zanimive spremembe: pomen uspeha je v tem času padel z drugega na šesto mesto, pomen koristi skupnosti se je povzpel z desetega na četrto mesto, na prvem pa ostaja vrednota, imenovana svoboda. Deutsche Bank je julija lani zbrala 250 svojih najpomembnejših ljudi in jim sporočila: »Delali bomo ne le tisto, kar je v skladu s pravnim redom, marveč tudi tisto, kar je prav.«


In takšnih sporočil je mnogo. Sporočilo je spodbudno, toda – ali ne gre morda za reklamni trik? Izobraževanje v etičnem poslovanju so imeli tudi pri razvpitem ameriškem Enronu, ki je do zadnjega dne varal svoje stranke in jih ofrnažil za milijardne vsote. Enronovi ljudje so reagirali v skladu s pričakovanji: dva dneva smo se dobro imeli, zdaj pa spet business as usual. Skratka: če so etične vrednote zunanja prisila, učenje le malo zaleže, etične vrednote je treba, kot se reče, ponotranjiti, vedeti brez zunanjega pritiska, kaj je dobro in prav in kaj ne, kaj je, kot bi rekli Rimljani, fas in kaj nefas, kaj je torej bogovom všečno in kaj ne. Ponotranjenje pa je dolg proces.

Po tem dolgem uvodu k tistemu, kar me muči. Predsednica vlade Alenka Bratušek govori o preganjanju gospodarskega kriminala in za to že imamo organe pregona, kakršni koli že so. Ti so zunanja prisila, zaobhajanje zakona (in fraudem legis agere) pa je že dolgo nacionalni šport. Zakaj ne bi imela Pozitivna Slovenija svoj etični sosvet, ki bi počel tisto, kar se je očitno izmaknilo pozornosti KPK – tudi ta ustvarja ozračje zunanje prisile, pregona –, in bi v dialoškem ozračju podpiral proces ponotranjenja vrednot? Proces, ki opozarja, svetuje, dviguje v zavest, pospešuje razmislek, ozavešča brez grozeče dvignjenega prsta? Z vrednotami je pač križ, z njimi je namreč enako kot z demokracijo, zanje je treba poskrbeti vsak dan posebej, vendar je to treba početi tristo let, vsak dan …


 

 
Vse informacije o PS na enem mestu.
Naročite se, enostavno je