Barbara Žgajner
BLOG | Barbara Žgajner
Stopnja revščine v državi narašča. In kaj je storila vlada?
04.01.2013
V eni od novic: »Če so otroci lačni, potem so nesposobni njihovi starši, vzgojitelji in učitelji, dedki in babice in vsi okrog njih, ki nimajo niti toliko zavesti, da bi se obrnili na dobrodelne ustanove in tako poskrbeli, da njihovi otroci ne bi bili lačni,« je zapisal moralni teolog Ivan Štuhec. Pa še, da je prvi in glavni razlog, da je država prišla v takšno situacijo gospodarska kriza. ?!? Je že res, da ima vsak človek svoja moralna merila, a z gospodom moralnim teologom imava pač diametralno nasprotna stališča. Moja vest mi pravi, da je ni gospodarske krize, zaradi katere bi otroci morali biti ali lahko bili lačni!


Svoj pogled utemeljujem s konkretnimi podatki in, ker sem političarka, tudi poskušam v okviru zakonodaje vplivati na rešitve, ki sledijo mojemu pogledu na državno socialno politiko in področje socialne varnosti.

Podatki Statističnega urada, ki sicer niso ažurni – tak je sistem – kažejo, da je bila stopnja tveganja revščine v letu 2011 za 0,9 odstotne točke večja kot leto prej, pri čemer so upoštevali tudi 113.000 socialno izključenih. Stopnja tveganja revščine je torej znašala 19,3 %. Ocene nevladnih organizacij za preteklo leto te številke še povečujejo.

Skladno z uradnimi podatki so glavni vzroki za revščino in socialno izključenost brezposelnost in nizki dohodki. Na vladne ukrepe, ki bodo slovensko gospodarstvo naredili konkurenčno in bodo prispevali k novim delovnim mestom in nižanju brezposelnosti, še čakamo.

Če v dohodek ne bi šteli socialnih transferjev (družinskih in socialnih prejemkov), bi se stopnja tveganja revščine skoraj podvojila in bi znašala 24,2 %, za osebe, starejših od 64 let, pa 32,7 %.

In kaj je storila vlada?

Z obrazložitvijo finančnega ministra, da moramo breme krize nositi vsi, so se linearno (ponekod – pri izbranih kategorijah upokojencev celo nadstandardno) rezale pravice, pravice so rezali tudi socialno šibkim, zaradi česar je marsikdo padel z roba nad revščino v razred pod njo. ZUJF je odrezal tudi splošno subvencijo za šolsko prehrano; napako smo sicer po pol lepa uspeli bolj ali manj složno in sorazmerno dobro popraviti.

Stopnja revščine v državi narašča. Na to resno opozarjajo nevladne organizacije, ki se dnevno srečujejo s primeri, ko je pomoč nujna za preživetje. Opozarjajo tudi na slabe zakonodajne rešitve, ki gredo dostikrat proti namesto nasproti.

Rebalans proračuna, ki je posledica ZUJF-a, je temu navkljub za 34% skrčil sredstva, namenjena socialnovarstvenim programom nevladnih organizacij. In zaradi tega so prikrajšani prav najbolj socialno ogroženi, ki so že zdaj odvisni od njihove pomoči. To pomeni manj brezplačnih kosil, manj paketov pomoči za ljudi, ki živijo v revščini, manj postelj za brezdomce, manj pomoči za ljudi v duševnih stiskah, manj zatočišč za žrtve nasilja in manj počitnic za otroke revnih.

Na podlagi opozoril nevladnih organizacij smo v poslanski skupini Pozitivna Slovenija pripravili spremembe t.i. humanitarne zakonodaje. Po obstoječi zakonodaji se namreč v dohodek prejemnika oz. družine šteje tudi humanitarna denarna pomoč za preživetje, če ta presega višino 260€. Zaradi tega lahko prejemnik izgubi pravico do denarne in socialne pomoči kot edinega vira prihodka. Ker je namen humanitarne pomoči lajšanje stiske, želimo, da se humanitarna pomoč ne šteje v dohodek družine prejemnika. Včerajšnja vsebinska razprava o predlaganih spremembah na pristojni komisiji Državnega sveta je pokazala, da je vlada pripravljena svoje prvotno negativno stališče spremeniti in noveli podpreti v popravljeni obliki.   

Gospodarska kriza je sproducirana - ne po naključju. Za seboj pušča tudi v Sloveniji razslojeno družbo. Otroke, ki postajajo odvisni od humanitarne pomoči, ker je socialna politika države klonila pod ideologijo neoliberalizma.

Opozorilo z Unicefovega strokovnega posveta: »Narodi, ki ne uspejo zaščititi otrok pred revščino, plačajo visoko ceno v obliki zmanjšanja znanja, produktivnosti, nižjih dosežkov na področju izobrazbe in zdravja ter s povečanjem verjetnosti brezposelnosti in posledično odvisnosti od socialnih transferjev v bodoče. Poruši se tudi socialna povezanost družbe.«

Prednost dajem sociologiji, vedi o družbi in lastni presoji, pred moralnimi nauki institucije, ki je soustvarila bančno - gospodarsko krizo. Sprašujem pa se, kakšni bi bili moralni nauki šele tedaj, če bi bili njihovi ustvarjalci nevidni?

Vse informacije o PS na enem mestu.
Naročite se, enostavno je