Marjan Sedmak
BLOG | Marjan Sedmak
Pour mieux sauter il faut reculer ali za dober skok je treba narediti korak nazaj
22.05.2013
Moj nekaj starejši, pa veliko uglednejši in pametnejši prijatelj je te dni sebe in tudi vse nas spraševal, kakšen smisel naj imajo kritike vstajniškega dela slovenske javnosti na račun Alenke Bratušek in njene vlade. Njegovo osrednje retorično vprašanje se je glasilo: Ali takšno ravnanje, upoštevaje omejeno količino alternativ v slovenskem političnem prostoru, ne pomeni nadaljevanja igre, ki naj na površje ponovno naplavi Janeza Janšo in njegovo kamariljo? Čemur je sledil očitek: Ali je »stabilizacija javnih financ« res vse, kar ponuja ta vlada?



Če katero, potem je politika tisto področje, kjer je najteže ločevati seme od plev. Prevzem oblasti potegne za seboj tudi mrhovinarje in kruhoborce. Kakšnih dvajset let je tega, kar mi je hrvaški kolega malce deprimirano dejal: »Marjane, kad država propada (mrhovinarji!) i nastaje (kruhoborci!), veliki se novci mogu zaraditi.« (prevod menda ni potreben). To je tudi sfera, s katero imajo veliko veselja (razen opozicije, kar je v demokraciji njena dolžnost, le da bi si državljan želel malo več duha) predvsem mediji , pri čemer velja povedati, da je kljub nerganju politikov njihova pravica in dolžnost, da nastavljajo politiki ogledalo. In če politika v njem vidi grd obraz, je to njena krivda.

Seveda pa zaradi vsakodnevnih pritlehnosti ne bi smeli izgubiti perspektive. Program 2020 je pomembno opozorilo in hkrati merilo (Idealtypus po Maxu Webru, benchmark v sodobni IKT terminologiji), s katerim mora stranka nenehno jemati mero vladi in koaliciji. Če se vrnem k očitku svojega uglednega prijatelja, čigar mnenje in nasvet že nekaj desetletij visoko cenim, se začnem spraševati, kako nas je nekdanji »režim« nekaj desetletij motiviral, najprej z obnovo porušene domovine, pa z elektrifikacijo te iste, potem z industrializacijo, pa še z nekaj petletkami – in vsakokrat obljubljal, da bomo sicer malo stisnili pas, zato pa se nam bo kasneje godilo bolje. In – neverjetno! – po navadi se tudi res je. Takšna je pač izkušnja moje generacije.

V prenesenem pomenu smo ta hip pred obnovo porušene domovine. Osebno sodim med večne nergače, ki jih prizanesljivo imenujem ljudje s kritično distanco. Če že gre za porušeno domovino, potem je seveda zdaj čas za zategovanje pasu in »stabilizacijo«. Rad pa bi, kot sem rekel že na kongresu, videl svetlobo na koncu predora. Stabilizaciji mora slediti (1) reindustrializacija, to mora spremljati (2) dekriminalizacija javnega življenja in predvsem gospodarstva (pravna država), vse to pa v okviru koncepta, ki ga je leta 1944 razvil Franklin Delano Roosevelt in na podlagi katerega je (3) socialna država v Evropi postala del evropske civilizacije. Dokaz za to, da je napočil čas za tovrstna razmišljanja, je sama gospa Merkel, ki se je pred dnevi začela sklicevati na enega od temeljnih postulatov nemške (tudi naše) ustave, na določilo o socialnem tržnem gospodarstvu. Socialno tržno gospodarstvo pomeni gospodarstvo, v katerem je nedopustno zlorabljati lastnino na škodo družbe in njenih temeljnih interesov. Lastnina mora biti sredstvo za razvoj družbe in njenega gospodarstva, ne pa za njuno uničevanje. Če pravna država iz zaobhajanja zakona naredi pravilo, je zgrešila cilj: in fraudem legis agere (po domače ogoljufati zakon) že dve tisočletji velja za nedopustno in kaznivo ravnanje. Vse širši prepad med vse bogatejšo manjšino in vse številčnejšo revščino v nacionalnih in globalnih okvirih povečuje naboj družbene konfliktnosti. Spričo tega prepada je nemški tednik Die Zeit, ki nikakor ne sodi med prekucuške publikacije, pred nekaj tedni politiki očital, da nobena odločitev, ki je (v zadnjih treh desetletjih neoliberalizma) ustvarjala takšno stanje, ni bila sprejeta brez njenega soglasja. Obdavčitev premoženja? Prezapleteno, premalo izdatno! Obdavčitev dediščin! Škoduje podjetjem in uničuje delovna mesta! Socialne dajatve na kapitalske donose? Politično neizvedljivo! Gradnja socialnih stanovanj? Zastarelo in etatistično!

Sistem skratka, za katerega Die Zeit ugotavlja, da v njem »zmagovalec prigrabi vse«. In pristavlja vprašanje: Kdaj smo se sploh odločali za takšen režim?

Francoski rek pravi: Pour mieux sauter il faut reculer, za dober skok je treba narediti korak nazaj. Samo korak nazaj je premalo, treba je tudi skočiti.

Vse informacije o PS na enem mestu.
Naročite se, enostavno je