Marjan Sedmak
BLOG | Marjan Sedmak
O davkih in pravičnosti
05.07.2013
Pa jih imamo, nove davke! In še nekaj jih bo. Naj bo jamranje še tako glasno: davkom in smrti se, kot pravi ljudska modrost,  pač ni moč izogniti. Za slehernika – po italijansko l'uomoqualunque, pa o tem kdaj drugič – so davščine nekaj, česar se je treba bati kot hudiča. Vladajoči razred je imel vedno bujno domišljijo, od cesarja Vespazijana naprej, ki je pred dvema tisočletjema obdavčil še javna stranišča. Čeprav ne brez razloga: svoje tunike so Rimljani belili z urinom, torej je Vespazijan v resnici obdavčil pridobitno dejavnost in ne javna stranišča.Pa vendar. Z davki družbe zagotavljajo vrsto storitev, ki so potrebne za preživetje družbe, z njimi blažijo tudi socialna neravnotežja, ko ta postanejo neznosna. Davščine so torej nujne. Resnično zanimivo je zato vprašanje davčne uravnoteženosti in pravičnosti ter seveda vprašanje porabe davčnih prilivov.Davčna pravičnost je vprašanje, ki je toliko bolj žgoče, ker se je v zadnjih treh desetletjih, po izbruhu neoliberalne norije, razpon med peščico vse bolj bogatih in naraščajočo množico tistih, ki živijo pod robom revščine, hudo poglobil. Drugače rečeno: vse manj bogatih razpolaga z vse večjim delom družbenega bogastva, povečuje pa se bazen tistih, ki jih statistike uvrščajo med revne. Filozofija čikaške šole o teoriji rponicanja (trickle-down theory), o tem torej, da morajo bogati še bolj obogateti, češ da bo njihovo bogastvo tako ali tako pronicalo navzdol in plemenitilo dohodke nižjih slojev, se je izkazala za pravljico. Britanski teoretik Colin Crouch se v svoji zadnji zbirki esejev upravičeno sprašuje, kako je mogoče, da je neoliberalna doktrina sploh preživela leto 2008. Žrtev razvoja zadnjih treh desetletij je srednji sloj, ki je v drugi polovici dvajsetega stoletja v razvitem svetu – Evropa, ZDA – predstavljal steber ekonomske in politične stabilnosti. V Evropi in ZDA se zdaj ta nevarno krči, za čuda pa se krepi v Aziji.Značilnost okolja, v katerem je tudi Slovenija, je prav odpor srednjega sloja proti »požrešni državi«, ki povečuje davčna bremena. Profesor Steffen Mau z univerze v Bremnu se je nedavno tega zato soočil z vprašanjem, zakaj se prav ta sloj upira davščinam kar na počez, namesto da bi se zavzemal za davčno pravičnost. Eden od razlogov, ki jih navaja, je dejstvo, da je bil prav srednji sloj tisti, ki je imel najmanj od politike davčnih olajšav in zniževanja (Bajukova reforma!) davčnih bremen. Vsi podatki kažejo, da so šle takšne reforme – po navadi pod okriljem gesel o akumulaciji sredstev za odpiranje novih delovnih mest – v žepe sloja najbogatejših.  ZDA so dober primer za to, kako lahko zgornji odstotek prebivalstva eksponentno bogati, država pa je vse bolj zadolžena.Drugi razlog, zaradi katerega se prav srednji sloj upira zviševanju davčnih bremen, je prepričanje, da bodo najbogatejši še vedno znali reševati svoje premoženje in privilegije prek lukenj v davčnih sistemih, prek sistemov davčnih olajšav in ne nazadnje prek bega v davčne oaze. Če k temu dodamo še dejstvo, da tudi v Sloveniji najvišja davčna stopnja – in v tem je perverznost Bajukove reforme – zadane tudi najbolje plačani odstotek tistih, ki sodijo v srednji sloj (po navadi so to tisti, ki so, družbeno gledano, najbolj produktivni), potem je na dlani, da se tudi srednji sloj začne upirati uvajanju nečesa, kar bi imenovali davčna pravičnost. Pri tem je prav ta sloj najbolj odvisen od vseh tistih solidarnostnih storitev – šolanje, zdravstvo, socialna varnost in pokojninski sistemi -, ki jih ne zmore plačevati na trgu in po tržnih cenah, še pravi profesor Mau.Odgovor na vprašanje, ali povečevanje davčnih obremenitev prek zmanjševanja porabe duši realni sektor, torej proizvodnjo, je na podlagi zgoraj povedanega – takole čez palec  in shematično – lahek. Če gre za prerazdelitev nacionalnega bogastva, ki se preliva v proizvodnjo in odpiranje delovnih mest, potem bo vsak od nas porabil nekoliko manj, vendar pa vsi skupaj prav toliko kot poprej. Če pa gre za pobiranje sredstev, ki se bodo zlivala v pasivne banke, v tuja skrivališča, v roke špekulantov z nepremičninami ali,kar je najslabše, v roke že tako ali tako bogatih, ki bodo potem iz njih delali zaklad, jih torej tezavrirali in iz njih naredili mrtev in neproduktiven kapital, je treba vlado, ki bo krenila po takšni poti, nemudoma zamenjati.
Vse informacije o PS na enem mestu.
Naročite se, enostavno je