Alenka Bikar
BLOG | Alenka Bikar
Izgubljeni glasovi so goljufija
08.11.2012
Prepričana sem, da ste se že kdaj v življenju počutili, da so vas ogoljufali oziroma opeharili. Mogoče takrat, ko ste kupili avto in se niste mogli znebiti občutka, da ste ga vseeno preplačali. Občutka, ki se potrdil, ko se je prvič vaš "novi" avto pokvaril. Ali, ko ste bili učenci in so vas učitelji »krivično« in slabo ocenili...


Pred kratkim je v nas dobesedno butnila mega kolesarska dopinška afera. Gre seveda za Lancea Armstronga in celotno njegovo ekipo, katerim so dokazali goljufanje in mešetarjenje s prepovedanimi substancami. Mednarodna kolesarska zveza je pritrdila Ameriški protidopinški komisiji in mu na podlagi dokazov vzela vse naslove za nazaj. Hmmm, pri tem se mi seveda poraja vprašanje: kaj pa vsi tisti drugo uvrščeni kolesarji, ki so sedaj postfestum postali prvaki in dejanski osvajalci Tourov, kako se počutijo?

Naj nadaljujem z lastnim primerom oziroma občutki. Tudi sama sem to doživljala. Govorim v množini, ker se mi je to zgodilo kar nekajkrat in to zaradi različnih »grešnic«. Če naj navedem samo primer s svetovnega prvenstva v Edmontonu leta 2001, takrat sem kot edina evropejka prišla v finale, med najboljših osem na svetu na 200 metrov in tek končala na zame odličnem sedmem mestu. To je bila tudi za slovenski šprint nasploh najboljša uvrstitev. Čez leto dni se je ugotovilo, da je bila drugouvrščena »dopingirana«, kot bi rekel znani športni komentator dr. Stare, in sem bila že šesta. Čez dve leti pa -saj verjetno poznate zgodbo Marion Jones, ki so ji razveljavili vse rezultate od leta 2000 naprej in tako tudi zlato iz Edmontona na 200 m -sem pristala na petem mestu. Če sem lahko malce cinična, sem večkrat na vprašanja novinarjev odgovorila, da lahko do upokojitve pridem še do medalje na svetovnem prvenstvu! A kaj mi bodo dali medaljo petnajst let po tem, nekje v neki pisarni, kjer bodo prisotni, ne vem, neki člani, delegati?! Torej, vsakič se razjezim, ko berem take in podobne zgodbe in se spomnim svojih goljufivih tekmec, ki so me s svojo nepoštenostjo prikrajšale. Če pustim ob strani finančni del, torej vse denarne nagrade, ki jih zaradi tega nisem prejela, vse možne potencialne nove sponzorske pogodbe, stimulacije, nižje štartnine na naslednjih mitingih, grand prix-ji ...kajti več dobiš, če si peto uvrščeni na svetovnem prvenstvu, kot pa sedmi. A tistih občutkov zmagoslavja, sreče, veselja, čustvenega naboja, vse to kar doživljaš takrat, tega ti ne more povrniti nihče, ne za nazaj, ne tako in ne drugače.

In podobni občutki so me obhajali včeraj v državnem zboru, ko sem izvedela, da se je nekje na poti od DZ-ja do MNZ-ja »izgubilo« 36 listov s podpisi sindikata za razpis referenduma in ko je postalo očitno, da je nekdo goljufal oz. količino podpisov »pospravil« in s tem opeharil državljane, pobudnike referenduma, za njihovo legitimno pravico! Še bolj me je šokiralo, da večine poslancev v DZ-ju ta novica sploh ni kaj dosti ganila. Pravzaprav se mi je zdelo, da so se vsi razen Pozitivne Slovenije obnašali že kar apatično v slogu "tudi to se zgodi". A smo res prišli že tako daleč? Tudi tu gre za goljufijo! Izgubljeni glasovi so referendumska goljufija, pa če hočete to ali ne! In kot je rekel naš poslanski kolega Jakič, tu gre za "presedan, ki ni vreden nobene demokratične države"!

In lahko si predstavljam presenečenje, začudenje, jezo, grozo in bes vseh tistih, ki so lastnoročno oddali svoj podpis za referendum in sedaj spoznali, da so bili ogoljufani.

Na drugi strani pa sprenevedanje in zanikanje, pa naj bo v "športnem" stilu »... nisem kriv, nisem vedel, bilo je v zobni pasti...« ali pa v parlamentu »..mi nismo krivi, pri nas je vse v redu, ne vemo kako je prišlo do tega, gre samo za napako, pomoto...«?!


Ja seveda, in potem svizec zavije čokolado!
Vse informacije o PS na enem mestu.
Naročite se, enostavno je