Marjan Sedmak
BLOG | Marjan Sedmak
Blog s pravljičnim pridihom Marjana Sedmaka
18.03.2014
Minuli teden, ko smo se spet otepali s »političnim kadrovanjem« – in kaj na tem božjem svetu sploh ni politično –, sem v dopisovanju s strankarskimi kolegi, s katerimi si sicer delimo Program 2020, ne pa vselej tudi tempa njegovega uresničevanja, svojo skepso glede KPK in njene vloge v sistemu poniglavo skril za nekaj, kar se pravkar dogaja v Zvezni republiki Nemčiji. Zadnji otok nemškega intelektualnega žurnalizma, tednik Die Zeit, je 27. februarja na četrti strani objavil članek z naslovom »Oprostite, gospod Edathy«. Paralele s slovensko protikorupcijsko histerijo in njeno zlorabo za potrebe medstrankarskega prerivanja so ne le zanimive in osupljive, marveč tudi poučne.
Edathy je (bil) perspektivni kader nemške socialne demokracije, dokler pri njem niso našli zbirke fotografij golih mladoletnikov. Pri tem velja povedati, da je sodila ta zbirka med tako imenovane dopustne, torej takšne, ki jih kazenski zakonik ne preganja (v slogu nemške kulture nudizma, ki je imel na prehodu iz 19. v 20. stoletje protiavtoritarni politični naboj in je veljal za odpor zoper prusaško in cesarsko reglementacijo vsakdanjega življenja). Ne glede na to »dopustnost« se je Edathy znašel v preiskavi, utemeljitev pa je (bila) zanimiva in opozarja tudi na naše težave, pa ne samo s poštenjaštvom, marveč tudi s širokimi manevrskimi prostori politične manipulacije. Prostori, ki jih odpira nedodelana pravna država, zaradi katere je pregon socialno zavrženih dejanj prepuščen ulici, včasih kar drhali in predvsem raznim spin doktorjem, ki jih masovno proizvaja zlasti slovenska skrajna desnica. Nemški preiskovalci so začetek postopka zoper funkcionarja socialne demokratske stranke (SPD) utemeljili s trditvijo, da se, kadar koli naletijo na »dopustne« zbirke, vedno nekaj skriva tudi »zadaj«.  Nemška pravna stroka se zdaj sprašuje, ali je takšna podmena sploh dopusten element za začetek pregona. In kako ukrepati, če se tako »na pamet« izbranemu osumljencu čez noč podre njegov življenjski koncept. Presumpcija krivde,  vas to na kaj spominja, razen na srednjeveško inkvizicijo? Štefaneca ne poznam in odkar je Stalin postal generalni sekretar KP SZ, sekretarjev na načelni ravni ne ljubim posebej, na ravni posamičnosti pa sem med njimi odkril kar nekaj dobrih ali vsaj dobronamernih pubecov. V tej perspektivi, v perspektivi, da je vedno nekaj »zadaj«, mi gre počasi na živce mrcvarjenje Zorana Jankovića, ki je – vedno bolj se nagibam k temu – dobil v procesih boja za oblast vlogo nekoga, ki naj relativizira obtožbe zoper Janšo. Da ne omenjam, kar je bilo v tem diskurzu že omenjeno – da si desnica pri postavljanju svojih kadrov nikoli ni postavljala tako visokih meril kot PS.

Potem smo lahko za konec tedna izvedeli za razplet enega od tistih 4500 primerov, ki jih je kak dan poprej v Tarči omenil tako sporni designirani predsednik KPK Štefanec. Dolgo zamolčani primer Virant se je končal z »oprostilno sodbo«: Minister Virant, ko še ni bil minister, menda ni vedel, kakšne so cene letalskih vozovnic pri Adria Airways in, še več, za nakup vozovnic za njegova potovanja je bila pristojna njegova cenjena soproga, ki jih je kupovala po cenah, sicer rezerviranih le za ozek krog pooblaščenih, kamor gospod Virant ni sodil, preiskovalci pa mu tudi niso razmetali hiše in strašili domačih. Gospoda Viranta je Klemenčičeva komisija razbremenila, ker menda  gre pa za kar zajetno število vozovnic – za nakupe sploh ni vedel. Pri tem je menda svoj položaj v dogajanju tudi ustrezno pojasnil.

Ljudje imamo radi pravljice, zlasti takšne s srečnim koncem. In pravljica s srečnim koncem bi lahko bila tudi tista, v kateri nastopa Zoran Janković (ki se med drugim pritožuje, da mu niso dali priložnosti za dopolnilna pojasnila, če ne omenjam dramatičnega poročanja o policijski preiskavi na domu, itd.). Naj nadaljujem v pravljičnem duhu:  četudi so očitki KPK upravičeni, ga lahko utelesimo v pravljičnem liku Robina Hooda (ne iz Sherwoodskega gozda, marveč izpod Golovca), ki jemlje premožnim in podarja mestu Ljubljana. V tem se razlikuje od gospoda Viranta, pardon, od njegove soproge, ki je skrbela za blaginjo družinske blagajne, medtem ko je Robinu Hoodu izpod Golovca pri srcu blaginja mesta Ljubljana.

Šalo in pravljice na stran. KPK je torzo. Podpiram vse tiste – in teh je vse več , ki se strinjajo, da je KPK potrebna, vendar pa mora biti umeščena v sistem kot organ preventive in opozarjanja na sistemske napake ter kot organ, ki zagotavlja ne samo izbrancu, marveč slehernemu preiskovancu ustrezne procesne garancije.
Vse informacije o PS na enem mestu.
Naročite se, enostavno je