Marjan Sedmak
BLOG | Marjan Sedmak
Nepošteno: Svet, ki v njem živ(otar)imo
09.07.2014
NEPOŠTENO je, če so bogati še bolj bogati, revni pa še bolj zaostajajo. Thomas Piketty, čigar nedavno objavljeno delo Kapital v 21. stoletju (namig seveda leti na Marxov Kapital v 19. stoletju) je izzvalo in še izziva burne razprave zaradi teze, da se bo družbeno bogastvo tudi v 21. stoletju vse bolj koncentriralo v rokah peščice bogatih, ima mlade. Dobesedno.

Korak naprej od tistega, kar nam skuša dopovedati Piketty, skuša zdaj narediti Gabriel Zucman, 27-letni raziskovalec, ki dela na kalifornijski univerzi v Berkleyu in ki bo v kratkem postal predavatelj na prestižni London Scool of Economics. Zucman se je lotil raziskave o vlogi davčnih oaz v razvoju sodobnega kapitalizma, njegovo delo pa - podobno kot Pikettyjevo - namiguje na slovito delo Adama Smitha Bogastvo narodov in nosi naslov: La Richesse cashee des nations. Enquete sur les paradis fiscaux (Skrito bogastvo narodov. Raziskava o davčnih rajih). Delo se že prevaja v druge jezike in sredi julija naj bi izšla tudi nemška izdaja pod naslovom Steueroasen (Davčne oaze).

 Kot ugotavlja Zucman, se je davčno ubežništvo začelo pred približno sto leti, ko so evropske države začele močneje obdavčevati dohodke in ko je Švica izkoristila težnjo kapitala, da se izmika roki državo in je postala davčna oaza, skrivališče kapitalov. Zucman poroča, da je se je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja na skrivnih računih v Švici skrivalo že pet odstotkov vsega evropskega premoženja, varovala pa ga je tako imenovana bančna tajnost. V naslednjem desetletju so se temu skrivališču pridružila še nova - otoki v Rokavskem prelivu, Hongkong, Singapur, Bahami in Luksemburg.

 Glede Luksemburga je Zucman posebej oster. Kneževina naj bi bila davčna oaza, ki najbogatejšim omogoča, da se izmikajo obdavčevanju in, kar je še hujše, zavira vse ukrepe, ki naj bi bili prepreka davčnemu ubežništvu. In kdo je človek, ki naj bi ga Evropski parlament potrdil kot predsednika Evropske komisije? Jean-Claude Juncker je vzpon v vrh evropske politike začel kot finančni minister te majhne, vendar uspešne kneževine.

 Kako uspešni so bili dosedanji ukrepi zoper davčno ubežništvo? Leta 2009 je dvajset vodilnih gospodarstev sveta napovedalo ukinitev bančne tajnosti. Toda: po Zucmanovi raziskavi se je odtlej premoženje, naloženo v švicarskih bankah, povečalo še za 14 odstotkov. "Če kdo misli, da gre za legalen denar, se spet moti. Večina denarja, naloženega v Švici in drugod, ni domačih statistikah ni zabeležena in zato tudi ni deklarirana (kot dohodek za obdavčitev). "Iz Zucmanove raziskave izhaja, da je danes po vsem svetu na begu kakih 6000 milijard evrov, državne blagajne pa so zato letno ob vsaj 130 milijard evrov davkov, raje pa več.

 Zucman priznava, da se je v zadnjih letih okrepil davčni pritisk na tako imenovane majhne milijonarje. Toda zadnji podatki kažejo, da se "velikim", tistim s premoženjem nad 30 milijonov evrov, še vedno izplača iskati stranpoti. Pri tem pa jim krepko pomaga finančna industrija s prelivanjem denarja preko navideznih firm ("nabiralniki"), novimi otoki, skritimi fondi in podobnimi izumi. Pri tem prednjačijo veliki koncerni, ki dobičke selijo v države z nizko obdavčitvijo. V Evropi so to razen Luksemburga še Nizozemska in Irska. V Amsterdamu, v Amstelgebouw, kot se imenuje poslopje, ima sedež več kot 2000 "nabiralnikov", vsega jih je na Nizozemskem več kot 12.000.

 Vsi veliki koncerni, ki poslujejo na evropskih tleh, prek transfernih poslov prenašajo svoje dobičke v oaze z nizko obdavčitvijo kapitalov, med njimi Ikea, Starbuck, Google in Volkswagen. Med njimi so tudi koncerni iz tako imenovanih kriznih držav, ki se otepajo s hudimi proračunskimi težavami, Italije, Grčije, Španije in Portugalske. In se bodo otepale še dolgo, če dobički, ustvarjeni na njihovih tleh, ne bodo na njihovih tleh tudi obdavčeni. Za proračunske luknje torej ni kriva socialna država, marveč davčni ubežniki, ki jim je globalizacija ponudila nova skrivališča.

 Zucman se zato pridružuje svojemu doktorskemu mentorju Pikettyju, ki je že predlagal, da bi premoženje superbogatih po vsem svetu obdavčili z 10-odstotnim davkom in v ta namen uvedli globalni register vrednostnih papirjev, iz katerega bi lahko posamične države črpale podatke. Zucman bi ta prvi steber dopolnil še z drugim, kaznovalnim: izvoz iz oaz, kot je Švica, bi obremenil z visokimi carinami. Koncerni pa naj bi davek na dobiček obračunavali v skladu s prometom, ki ga ustvarijo v posamezni državi.

 Zucman sodi v skupino mlajših ekonomistov, ki se podobno kot Piketty zavedajo, kako pomembna je prerazdelitvena vloga države, če naj država ostane država blaginje in če naj takšna prerazdelitev ustvarja pogoje na harmoničen razvoj. In ki zato nasprotujejo neoliberalnim norostim, ki zaostrujejo družbeno konfliktnost. V Junckerju pa ta skupina vidi človeka, čigar država je zaustavila vse poskuse, da bi sistem davčnega ubežništva obrzdali. "Davčni raji in zlasti Luksemburg so prvi, ki se dvignejo v obrambo sleherne države, da si sama določa svoje davke - in hkrati prvi, ki to načelo v vsakdanjem življenju poteptajo," piše Zucman.

Vse informacije o PS na enem mestu.
Naročite se, enostavno je